Alenka Švab in Roman Kuhar sta izvedla prvo obsežnejšo raziskavo o življenju slovenskih lezbijk in gejev ter ugotovitve objavila v knjigi Neznosno udobje zasebnosti – Najhujši je strah pred očetom
Dr. Alenka Švab, predavateljica sociologije družine in sociologije spolov na Fakulteti za humanistične študije v Kopru in Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, je najprej prišla na idejo, da bi naredila raziskavo o istospolnih družinah. K projektu je zasnubila še dr. Romana Kuharja, raziskovalca na Mirovnem inštitutu in predavatelja gejevskih in lezbičnih študij na ljubljanski FF.
Profesorica dr. Tanja Rener jima je predlagala, naj razširita raziskavo na vso populacijo gejev in lezbijk, saj o njih doslej nismo imeli skoraj nobenih podatkov. Slučajno je ministrstvo za delo v tem času razpisalo ciljnoraziskovalni projekt na temo vsakdanjega življenja gejev in lezbijk (razpisan je bil v okviru debate o zakonu o registriranem partnerstvu) ter ga podelilo njima. Pri raziskavi sta konstruktivno združila njeno sociološko perspektivo in njegovo, ki izhaja iz gejevskih in lezbičnih študij. K sodelovanju jima je uspelo pritegniti več kot 400 gejev in lezbijk ter z njihovo pomočjo sta izrisala zasebno podobo te še vedno marginalizirane in stigmatizirane družbene skupine. Rezultate in interpretacijo raziskave je Mirovni inštitut natisnil v knjižni obliki pod naslovom Neznosno udobje zasebnosti.
Izhajata iz teze, da so geji in lezbijke v Sloveniji še vedno pretežno nevidna, skrita družbena skupina, o kateri smo do te raziskave bolj malo vedeli.
Kuhar: Organizirano gejevsko in lezbično gibanje se je v Sloveniji začelo leta 1984, kar pomeni, da imamo za sabo že več kot dvajset let aktivizma in dela na tem področju, da so bile določene stvari že zastavljene in odprte. Pred najino raziskavo je bilo opravljenih nekaj manjših raziskav, tako da smo o tej družbeni skupini kljub vsemu nekaj vedeli.
Švab: Najina hipoteza pred raziskavo je bila, da je ljubljanska gejevska in lezbična scena dokaj specifična, urbana in da se morava prebiti tudi do tistih gejev in lezbijk, ki živijo v drugih slovenskih krajih. Geji in lezbijke v neurbanih okoljih Slovenije so res povsem socialno nevidni, stigmatizirani, izključeni in brez vsaj najmanjše infrastrukture za svoje potrebe. Pri raziskavi sva zato uporabila metodo snežne kepe, pri kateri pridobivaš respondente skozi socialno mrežo. Vsakega, ki je sodeloval pri anketi, je anketar vprašal, ali pozna še kakšnega geja ali lezbijko, in tako se je mreža respondentov širila. Uspelo nama je pokriti vso Slovenijo, to je bil eden od najinih ciljev.
Kateri poglavitni vidiki življenja drugače spolno usmerjenih so vaju zanimali v raziskavi?
Kuhar: V kvalitativnem delu raziskave so bile teme, ki so naju najbolj zanimale: prvo razkritje istospolne usmerjenosti kot eden ključnih momentov v življenju vsakega geja ali lezbijke, partnersko življenje, vprašanje nasilja. V kvantitativnem delu raziskave sva spraševala tudi, kakšne medije geji in lezbijke uporabljajo, kakšna so njihova stališča do družine, otrok, medijev, subkulture, kakšen je njihov položaj v šoli, na delovnem mestu itd.
Sta prišla do kakšnih presenetljivih rezultatov in sklepov?
Švab: No, saj sva vse že vedela, sva si rekla, ko sva dobila rezultate raziskave. Čeprav moram poudariti, da je vrednost raziskave v tem, da sploh imaš podatke, pa čeprav so taki, kot si jih pričakoval. Presenetila naju je visoka stopnja nasilja nad geji in lezbijkami, saj je več kot polovica anketirancev izjavila, da so že bili žrtve nasilja. Ne gre samo za eksplicitno (fizično) nasilje, temveč za številne pritiske, psihično nasilje, stigmatizacijo. Presenetilo naju je tudi, da je v okviru razkritja istospolne usmerjenosti največji strah pred očetom. Slovenski geji in lezbijke se namreč najbolj bojijo razkriti pred očetom. Kar zadeva partnerske zveze, sva pričakovala, da bo večina podprla registracijo istospolnih partnerskih zvez. Ugotovila sva, da so razlogi za registracijo zelo pragmatični in ne romantični.
Kuhar: Res je, izkazalo se je, da je strah pred očetom hujši kot pred mamo in da se večina gejev in lezbijk prej razkrije mami kot očetu. Strah pred očetom je logičen, saj je komunikacija med otroci in očetom pogosto slabša, mama pa še vedno pomeni nekoga, ki otroku zagotovi zavetje in čustveno toplino. Z mamo se otroci lahko pogovarjajo o čustvenih zadevah, z očetom pa o nogometu in politiki.
Ali obstajajo področja, na katerih se izkušnje in občutja gejev ločijo od izkušenj in občutij lezbijk?
Kuhar: Razlik med geji in lezbijkami nisva posebej proučevala, v stvareh, ki sva jih spraševala, pa se med tema skupinama redko pojavila statistično značilna razlika. Pojavila se je, denimo, pri starosti, ko so prvič začeli razmišljati o svoji možni homoseksualnosti – moški so o tem začeli razmišljati prej kot ženske. Po najinem mnenju zato, ker je zveza med fantoma takoj preintepretirana v spolno zvezo, zveza med dekletoma pa je dolgo lahko razumljena na prijateljsko-čustveni ravni. Statistično značilna razlika se je pokazala pri nasilju. Ženske doživljajo veliko več skritega nasilja kot moški.
Švab: Pri nasilju nad geji in lezbijkami se je izkazalo, da je najhujše na javnih mestih, predvsem na ulici, v barih. Pokazalo se je, da je več nasilja nad lezbijkami v zasebnosti – torej kot velja na splošno za nasilje nad ženskami. Storilci nasilja so sorodniki, družinski člani.
Nenavadno je, da je v vajini raziskavi sodelovalo le 5,9 odstotka istospolno usmerjenih, starejših od 40 let. So starejši geji in lezbijke manj emancipirani, ozaveščeni, jih je strah, ali vidita kak drug vzrok, da se do njih nista prebila?
Kuhar: Izkušnja starejših gejev in lezbijk je zelo različna od izkušenj mlajših generacij. Starejši so morali pogosto svojo spolno usmerjenost skrivati ali pa so živeli dvojno življenje, saj opcije odprtega življenja niso imeli. Ker dolga leta niso imeli možnosti polnega uresničevanja homoseksualnega življenja, je razumljivo, da se jim je teže odpreti pred raziskovalcema, ki nenadoma prideta v njihovo življenje s kupom vprašanj. Mlajši so pripravljenejši brezkompromisno govoriti o teh zadevah, starejši pa tega niso vajeni. Drug razlog je morda tudi to, da so bili najini izhodiščni respondenti stari od 20 do 35 let, tako da se je tudi socialna mreža, ki se je napletla v raziskavi, gibala večinoma v tej starosti.
Če prav razumem podatke, do katerih sta se dokopala, traja partnerska zveza, v kateri so bili trenutno vajini anketiranci, dve leti in pol, njihove pretekle zveze so bile v povprečju dolge eno do dve leti. Bi ti podatki lahko postali argument nasprotnikov istospolnih porok in registracije istospolnih partnerstev, češ, saj nima smisla, ker geji in lezbijke zelo hitro menjajo partnerje?
Kuhar: Res sva ugotovila, da trenutna zveza najinih respondentov traja dve leti in pol, nimamo pa podatka, koliko časa bo ta zveza še trajala, zato ne smemo potegniti pristranskih sklepov, da so istospolne zveze zelo kratke. Gre za statistično povprečje, sicer je razpon trajanja zvez zelo velik – od treh mesecev do 20 let in več.
Švab: Dolžina istospolnih partnerskih zvez naju je sicer raziskovalno zanimala, vendar je z njihovo interpretacijo, sploh s primerjanjem s heteroseksualnimi zvezami, težava. Ne vemo namreč niti, koliko so v povprečju dolge heteroseksualne zveze. Poleg tega je treba poudariti, da gre za mlado populacijo, pri kateri so običajne krajše zveze. Poskušala sva gledati na partnerstva tudi v kontekstu pozne modernosti, za katero je značilno, da se dogaja preobrazbna intimnosti, da se dogajajo generične spremembe na področju partnerstev in seksualnosti, da ni več družbenih določil in spon, kako živeti partnersko in spolno življenje. Zveze postajajo bolj definirane od znotraj, od partnerjev, so fleksibilne in podvržene razpadu, to velja tako za heteroseksualne kot tudi za gejevske in lezbične zveze. Vsekakor pa podatkov iz raziskave ne bi mogli kar preprosto interpretirati v smislu geji in lezbijke imajo kratke zveze.
Steven Seidman v svoji študiji klozeta v Ameriki ugotavlja, da si mlajše generacije gejev in lezbijk dandanes življenje uspejo organizirati zunaj klozeta, še pred 10 leti to ni bilo mogoče. Vidva ugotavljata, da je v Sloveniji klozet še vedno edina realnost za večino gejev in lezbijk. Je torej slovensko okolje bolj homofobno od ameriškega?
Kuhar: Ja, toda ne na vseh ravneh življenja. Geji in lezbijke v Sloveniji ne morejo organizirati svojega življenja zunaj klozeta predvsem v javnem prostoru (ulica, bari, trgovine ...) in na delovnem mestu, laže pa lahko svojo spolno orientiranost živijo v svoji zasebnosti, krogu ožjih prijateljev, družini, če izpogajajo takšen položaj pri starših. V javnosti je izkazovanje istospolne ljubezni povezano s konstantnim strahom pred nasiljem. Zato sva najini knjigi dala naslov Neznosno udobje zasebnosti. Suzana Tratnik je na predstavitvi knjige dejala, da pravica gejev in lezbijk do zasebnosti ni nobena pravica, temveč so vanjo preprosto potisnjeni. Udobje je v naslovu zato, ker se je mnogim gejem in lezbijkam udobneje skrivati se v zasebnosti kot pa konfrontirati se s predsodki in stereotipi. Toda to je lažno udobje.
Švab: Glede homofobnosti slovenskega okolja lahko navedem izkušnjo nekega mojega avstralskega znanca, ki pravi, da smo v Sloveniji kakih 20 let za Avstralijo pri svobodi gejev in lezbijk v javnem prostoru.
Presenetljiv trenutek v vajini knjigi je ugotovitev, da so tudi geji in lezbijke sposobni razviti nestrpnost do drugačnih, denimo do migrantov v Sloveniji. Navajajo namreč, da so jih na ulici zaradi izkazovanja pozornosti partnerju največkrat napadli južnjaki, Fužine navajajo kot prostor največjega strahu. Lahko to malo pokomentirata?
Kuhar: Lezbična in gejevska skupnost ni nekaj unificiranega, zato ne moremo posploševati, da gre za vsesplošno tolerantno skupino samo zato, ker so tudi sami žrtve predsodkov. Eden od načinov spopada s stigmo je tudi ta, da najdeš skupino, ki je še bolj stigmatizirana in svojo jezo projeciraš nanje. Seveda ne moremo generalizirati, da vsi geji in lezbijke tako razmišljajo.
Zakaj nista svojih respondantov vprašala, katero politično stranko volijo?
Švab: Ker se tega nisva spomnila.
Demografskih podatkov v raziskavi nista ugotavljala; tako še vedno ne vemo, kolikšen je delež lezbijk in gejev v slovenski populaciji, ne vemo zanesljivo, ali je gejev res več kot lezbijk, prav tako ne vemo zanesljivo, na podlagi česa se samodefinirajo kot geji in lezbijke (je to homoseksualni spolni odnos, več takih odnosov, istospolna partnerska zveza, si lahko istospolno usmerjen brez homoseksualnih spolnih odnosov itd.) Bi bila raziskava, ki bi pripeljala do teh podatkov, sploh potrebna?
Švab: Do boljših podatkov, kot sva jih dobila midva, bi težko prišli. Večje raziskave o spolnem vedenju ljudi, ki ponavadi zajamejo celo populacijo, pokažejo zelo nizke odstotke istospolno usmerjenih, ker ljudje zaradi strahu pred stigmatizacijo ne želijo odgovarjati na vprašanja o spolni usmerjenosti.
Kuhar: Seveda bi se pri taki raziskavi nujno pojavil problem definicije gejev in lezbijk, sploh v času, ko so identitete zelo fluidne. Še bolj pomembna pa je politična perspektiva. Zakaj bi sploh morali vedeti, koliko je gejev in lezbijk – dovolj je eden, da mora država razvijati politiko nediskriminacije in vključevanja.
